Z napredovanjem civilizacij so se razvijale tudi tehnike priprave kruha. Stari Egipčani so bili spretni peki in so za svoj kruh uporabljali različne sestavine, vključno s pšenico, ječmenom in prosom. Razvili so tudi tehniko vzhajanja kruha s pomočjo kvasa, ki je dala njihovim hlebcem lahko in zračno teksturo.
K razvoju belega kruha so pomembno prispevali tudi Grki in Rimljani. Uvedli so nove metode peke, kot je uporaba pečice, in kruhu so začeli dodajati začimbe in zelišča. K širjenju priljubljenosti belega kruha po Evropi je pripomogel tudi Rimski imperij, saj so njegove legije na osvajalskih pohodih s seboj nosile znanje peke kruha.
V srednjem veku je bil bel kruh luksuzni izdelek, ki so ga uživali bogati in višji sloji. Narejen je bil iz fino presejane moke, katere proizvodnja je bila draga, pogosto pa so ga obogatili z jajci, mlekom in maslom. Bel kruh je veljal za simbol statusa in bogastva, zato so ga pogosto postregli na pojedinah in banketih.
V 19. stoletju je industrijska revolucija prinesla velike spremembe v načinu priprave kruha. Izum valjčnega mlina je omogočil množično proizvodnjo fino presejane moke, zaradi česar je bil beli kruh cenovno dostopnejši za širšo javnost. Hkrati je razvoj komercialnega kvasa pekom olajšal hitro in učinkovito proizvodnjo velikih količin kruha.
Danes je beli kruh ena najbolj priljubljenih vrst kruha na svetu. Uživajo ga ljudje vseh socialno-ekonomskih ravni in se uporablja v najrazličnejših jedeh. Čeprav morda ni tako hranljiv kot nekatere druge vrste kruha, je bel kruh še vedno osnovna hrana v mnogih kulturah po vsem svetu.
